Šola je zgradba

s štirimi stenami –

in prihodnostjo vmes.

(Lon Watters)

 

 

ZGODOVINA  ŠOLE  NA  CVENU

 

Začetek šolstva na Cvenu sega v obdobje pred letom 1880, v čas pred gradnjo današnje šole. Takrat je bila v tedanji Makoterjevi hiši (danes je to hišna številka 15 na Cvenu) privatna, neformalna šola, nekateri otroci pa so šolo obiskovali tudi v Ljutomeru. Že v tistih časih so posamezni kmečki gospodarji svoje sinove pošiljali v sosednjo  Avstrijo, da bi se naučili nemškega jezika, branja in pisanja. Ti otroci so bili pozneje kot odrasle osebnosti nosilci napredka v našem kraju.

 

Sredi ravnega polja so leta 1882 zgradili cvensko narodno šolo. To je bila šola enorazrednica, katero so obiskovali otroci s Cvena,  Mote,  Spodnjega in Zgornjega Krapja. Šola je svoja vrata odprla 16. oktobra 1882. Že naslednje leto so jo razširili v dvorazrednico, leta 1884 pa v trirazrednico. Prvi učitelj in pozneje vodja šole je bil Tomaž Pušenjak. Za njim je to mesto prevzel Jožef Velnar in pozneje še mnogi drugi.

 

V tistem času se je pri gradnji šole kot tudi pri gradnji hiš zelo izkazala vaška solidarnost. Ljudje so stopili skupaj. Ženske so na glavah v svitkih nosile opeko, v škafih malto, vaški mojstri pa so sodelovali pri gradnji. Vaška solidarnost je takrat predstavljala močno garancijo za pomoč.

 

V šoli so otroci dobili temeljna in primerna znanja v branju, pisanju in računanju. Poleg tega so se praktično usposobili v delu na šolskem vrtu. Imeli so tudi drevesnico s čebelnjakom. Dečki so se učili obrezovanja in cepljenja dreves ter rokovanja s čebelami, dekleta pa so se učila opravil na vrtu in se preizkušala v ročnih delih.

 

Pouk se je začel ob deveti uri in trajal do dvanajstih. Nato so otroci šli domov. Pouk se je nadaljeval ob dveh popoldne in trajal do paše. V času jesenskih spravil poljskih pridelkov so imeli otroci počitnice, da so lahko pomagali staršem pri kmečkih opravilih.

 

Po uspešno končani šoli so nekateri kmečki sinovi nadaljevali šolanje na meščanski šoli v Ljutomeru (današnji gimnaziji), nekateri v Mariboru, nekateri pa so se odpravili tudi čez mejo. Vrnili so se kot izobraženi kmetovalci in pustili pozitivne sledove na svojih kmečkih gospodarstvih, kar pa je tudi vplivalo na razvoj zadružne zavesti na Cvenu in v okolici.

 

Od obstoja šole je bila šola kulturni center, kjer je deloval pevski zbor, bralno društvo, knjižnica, ustanovila se je 1. kmetijska zadruga in tamburaška skupina na Avstrijskem Štajerskem. V šoli so pripravljali tudi gledališke igre. Nosilci vsega kulturnega dogajanja so bili tedanji učitelji.

 

 

Med vojno je šola prišla pod nemško oblast. Pouk se je izvajal v nemškem jeziku z nemškimi učitelji. Pred koncem vojne, ko so Nemci šolo zapustili, so jo zasedli Kozaki, ki so zelo uničili notranjost zgradbe. Razbili so šolske klopi in z njimi ogrevali prostore.

 

Takoj po vojni je nova oblast s pomočjo domačinov za silo uredila šolske prostore, tako da je pouk lahko normalno stekel. Število otrok v razredu je bilo mnogo večje kot danes.

Na sedanjem igrišču je bil nekdaj sadovnjak, čez cesto pa vrt. Pridelalo se je veliko hrane za malico.

 

Svojo samostojnost  je šola izgubila leta 1967,  ko je postala podružnica Osnovne šole Ivana Cankarja Ljutomer.

Učenci na podružnični šoli še danes končajo prve štiri oz. pet razredov, nato pa šolanje nadaljujejo na matični šoli v Ljutomeru.

 

Šola je z leti dobivala drugačno, novo podobo.

Leta 1975 so pri šoli naredili asfaltno igrišče. Zraven šole je bila stanovanjska hiša za učitelje, v kateri so leta 1978 odprli dva oddelka vrtca.

 

1983 leta je bila šola v celoti obnovljena, od prejšnje zgradbe so ostali samo zunanji zidovi.

 

Leta 1998 se je začela gradnja vrtca in telovadnice, pa tudi šolska zgradba se je ponovno uredila.

 

V teh prostorih smo še danes in vzgajamo mladi rod.

 

Vrtec, šola, telovadnica in šolsko igrišče so prostori, kjer se naši otroci igrajo,  pridobivajo nova znanja in spretnosti, si oblikujejo svojo osebnost in razvijajo pristne medsebojne odnose.

 

 

 

Lepo je učiti otroke šteti, toda še bolje jih je naučiti tisto, kar šteje.

(Zapisal učitelj Bob Talbert)